2012

Dnevnik, 20. januar 2012

Naslov1 naslov2 naslov3

01 02 03 04 05 06   fotka

Primorske novice, 21. april 2012

V slovenskem hramu kulture so požrli svastiko

Trenutno najuspešnejši primorski umetnik Marko Brecelj je predsinočnjim na enem od vrhuncev Brecljevanja, celotedenske prireditve, ki jo izvaja v Cankarjevem domu, gostil tri stare tovariše: v središču slovenske institucionalne kulture so nastopili ostri prepevajoči poeti Dani Kavaš, Bela Marias z bendom Tudósok in Franci Blašković z vnovič oživljeno zasedbo Gori Ussi Winnetou. Brecelj je obiskovalce po svoji stari navadi tudi dobro pogostil: postregel jim je z vinom, s sokovi in z veliko torto v obliki – svastike.

Brecljevanje

Marko Brecelj ob torti, namenjeni zaužitju in demistifikaciji svastike. Dodaja, da je potezo mogoče razumeti tudi kot konkurenčni spopad Cankarjevega doma s Kinom Šiška, kjer je večer zatem nastopila zasedba Laibach.

Foto: ANDRAŽ GOMBAČ

LJUBLJANA> Brecelj in njegovi soborci so Malo galerijo Cankarjevega doma začasno spremenili v dodobra napolnjen klubski prostor: nemogoče je spregledati fotografsko razstavo 208 posušenih koprskih palm, na ogled je palmovid (tloris Kopra z natančno označenimi palmami), gledalcem so na voljo videoposnetki mehkoterorističnih akcij in razne dokumentarne oddaje, razstavljeni so trije fički, namenjeni ponedeljkovi dražbi, v brskanje se ponujajo tako stare fotografije kakor dokumentacija Društva prijateljev zmernega napredka, razobešene so kitare, razni rekviziti, vse mogoče.

Razvejan program se je predsinočnjim zgostil v trojček koncertnih nastopov. Na odru preslabo obiskane Linhartove dvorane – avditorij je na redko posejalo nekaj več kot sto obiskovalcev – je najprej nastopil prekmurski kantavtor Dani Kavaš, ki je ob repetitivni spremljavi sintesajzerja nizal jedke stihe z albuma Kapitan Kapital (2008). Še močneje, tako s krepkimi vzkliki kakor z mešanico jazza, rocka ter celo diska in reggaeja, je večer začinil novosadski Madžar Bela Marias z večkrat sestavljeno, razpuščeno in spet sestavljeno zasedbo Tudósok.

Zvezda večera, ki je spočetka sitnarila, da bi rada nastopila prva, je bil kantavtor in pridigar Franci Blašković. Poslušalstvo je izvedelo, da se žilavemu Istranu niti malo ni ljubilo priti nastopat v Cankarjev dom, a kaj ko Breclju laže rečeš “ja” kakor “ne”. In je prišel, Blašković, neizprosno udaril z obiljem kosmatega besedja in rezko kritiko sodobne družbe, zlasti pogoltnega kapitalizma. Slabo jo je odnesel tudi popevkar Manu Chao, ki po Blaškovićevi oceni družbeni angažma izkorišča za lastni zaslužek, najhvaležnejši sprejem pa so kajpak doživele stare dobre klasike, denimo pesem z dolgim naslovom Budi se Istok i Zapad, ajde ljubavi pokaži pičku, budi se Sjever I Jug … Uf, Uf! in pa uročljiva Addio Pola z Blaškovićevega istoimenskega prvenca. Avtor se ji je že skoraj odrekel, dolgo je ni maral igrati, saj se je je naveličal, pa tudi tokrat je obudil le njen prvi del. Nastop je sklenil s tiho, nežno izvedbo pesmi o ljubezni med Slovenko in Hrvatom. Pa je tudi ta proti koncu nekoliko “popizdila”, kakor temu pravi vselej sočni Blašković.

Sočna je bila tudi torta, namenjeni zaužitju in demistifikaciji svastike. Brecelj je dodal, da jo je mogoče interpretirati tudi kot izraz konkurenčnega boja med Cankarjevim domom in Kinom Šiška, kjer je večer zatem nastopila z nacistično ikonografijo okrašena skupina Laibach. Še pred razkosanjem svastike, ki so jo jedci zavoljo njene slastnosti prekrstili v slastiko, je Brecelj primaknil skrivno darilo: zagodel je svojo skoraj štiridesetletno pesem Rolling Stonesi spoznajo moje stare starše, ki jo bo gotovo slišati tudi na njegovem jutrišnjem koncertu Mojstru, ki me je odkril, posvečenem skladatelju Bojanu Adamiču.

ANDRAŽ GOMBAČ

 Pilot, 2012

01 02 03 04

05 06 07 08 09

Odzven, 30. junij 2012

Bogato rockersko izrazoslovje

Gašper Prus

Zasedba Barka tone in bele plombe je potihem vzniknila pred dobrim letom in s prvimi nastopi dala slutiti, da misli resno. Misli resno predvsem z glasbenim podajanjem oziroma pristopom h komponiranju večplastnega rocka. Eden njenih prvih nastopov se je zgodil skoraj leto dni nazaj na Festivalu drugačne glasbe Trnje pri Pivki. Gre za svojevrstno legendo med domačimi festivali in bo letos potekal že štirinajsto leto zapored. Barka tone in bele plombe se je na tem festivalu predstavila kot suverena zasedba, ki izvaja hrupni rock, v katerem ujamemo mnogotere glasbene vzorce iz različnih, predvsem strunarskih vetrov. Težko opredeljiva muzika, ki bi jo nepoznavalci dekado ali dve nazaj označili za avantgardo. Vendar je v aktualnem času tako imenovana težje opredeljiva glasba veliko bolj prisotna tudi v kotlu domače glasbene produkcije, čeprav je težko trditi, da se je prijela tako kot drugod po svetu.

Kakorkoli, v zasedbi Barka tone in bele plombe so zbrani eni bolj plodovitih in v raziskovanje zagledanih glasbenikov domačega glasbenega polja. Vsaj dva izmed njih sta na sceni prisotna že od devetdesetih let. To sta Martin Ukmar (sicer kantavtor pod imenom Tovariš Strmoglavljen) in Andrej Fon, oba multiinštrumentalista, člana različnih delujočih in nedelujočih glasbenih zasedb (Kislu grozdje, Strahuljarji, Kraški Solisti), ki v aktualni zasedbi zasedata mesto kitarista. Poleg njiju je za ritmično podlago zadolžen bobnar Peter Šüklar, ki je nekoč tvoril perspektivno, a kratek čas delujočo zasedbo Manul. Četrti član v zasedbi je nihče drug kot Dani Kavaš, prepoznavni prekmurski lik, ki je svoj prvenec izdal v zgodnjih letih novega tisočletja, sicer pa je pesnik z veliko začetnico, hardkorovski kantavtor in nasploh eden izrazitejših domačih kantavtorjev.

Že nabor prepoznavnih članov da vedeti, da gre za prekaljene glasbenike, ki so se zbrali v tako imenovani superzasedbi, čeprav je ta oznaka v zadnjih letih precej izgubila na vrednosti. Tako imenovane superzasedbe se niso vedno obnesle, saj so prevečkrat predstavljale moštvo vrhunskih idej brez duše in srca. Na srečo v primeru Barke tone in bele plombe ni tako. Vonja po polovičarstvu tu ne boste zaznali, ga ni na obzorju.

Zasedba je sestavljena iz dveh Kraševcev in dveh Prekmurcev, se pravi iz dveh slovenskih regij, ki sta do danes navrgli nekaj izrazitejših glasbenih imen, čeprav se zdi, da je kraški zvok, če ga lahko tako imenujemo, nekoliko bolj prisoten. Eden od razlogov je zagotovo ta, da sta kitarista pač Kraševca, alter rockovski zvok Krasa pa ima svoj prepoznavni in prodorni zven.

Zvok zasedbe Barka tone in bele plombe, ki je ujet na prvencu z naslovom Jasna slika črni oblak je vihrav, zajezen, spet iztrgan z verige, izredno dinamičen in nasploh precej bogat, in to četudi so v zvočni sliki prisotni le bobni, vokal in dve kitari. Zaradi odsotnosti bas kitare postava torej ni povsem klasična, sta si pa zato kitari med seboj popolnoma različni. Tista, ki jo igra Andrej Fon, je povsem čista, brez dodatnega popačenja, ostra kot britev in pankovsko zveneča. Tista, ki jo igra Martin Ukmar, pa zveni basovsko, ima blagi vonj po metalski distorziji in na trenutke v tandemu z bobnom tvori ritem sekcijo.

Kavaš odlično obvladuje obračanje besed znotraj kitic ali refrenov v kaotično hudomušnost in pozitivno norost.

Vendar pozor: v zasedbi imajo vsi štirje člani enako odmerjene pozicije. Ni izstopajočega člena, razen besed Danija Kavaša, ki jih ta podaja v svojem prepoznavnem slogu. Kritična, polabstraktna besedila, ki se dotikajo aktualnih zadev, so večpomenska. Kavaš odlično obvladuje obračanje besed znotraj kitic ali refrenov v kaotično hudomušnost in pozitivno norost. Vsa besedila so seveda v slovenskem jeziku, v njem se Kavaš znajde najbolje. Edina pripomba na račun vokala je, da skozi vseh devet skladb besede podaja v stilu »spoken word«, zaradi česar postaja vokal občasno monoton, kar pa bi zlahka popravila že odpeta kitica ali dve. Na tem mestu ima zasedba zagotovo še dovolj prostora za razširitev oblike.

Pogosto se potapljajo v psihedelično zavlačevanje, vendar znajo odnehati v trenutkih, ko je posamezna tema ali zgodba še dovolj naelektrena.

Glede na široko poznavalsko glasbeno polje si glasbeniki v lastnem izrazu privoščijo marsikaj ter se pri tem zanašajo na svoj občutek za aranžiranje. Pogosto se potapljajo v psihedelično zavlačevanje, vendar znajo odnehati v trenutkih, ko je posamezna tema ali zgodba še dovolj naelektrena. Veliko je aludiranja na ta ali oni bend, vendar fantom vselej uspeva ohranjati barvito in predvsem avtorsko sliko. Čutimo vonj po ameriškem noise rocku, avant nastavkih, predvsem pa je v prvi vrsti prisoten močan duh punk estetike. Vendar ne katerekoli. Morda je to posledica Kavaševega načina podajanja besed, vsekakor pa je skupni imenovalec (tudi zvokovne plati) plošče zasedba Dead Kennedys in njena druga, psihedelična punk mojstrovina Plastic Surgery Disasters. Ne moremo zaobiti niti domače zasedbe Žoambo Žoet Workestrao in njenih zaslug za to, da je dotični izraz na domačem glasbenem polju sploh prisoten.

Kvartetu Barka tone in bele plombe je uspelo v kratkem času zložiti pravo malo mojstrovino, ki nakazuje razsežnost tega odličnega sestava. Na nekaterih mestih je še nekaj prostora za dodelavo, vendar vsekakor že lahko začutimo ustvarjalni naboj, ki obljublja nadaljevanje zgodbe.

 

19. obletnica Metelkove mesta, 8. september 2012

Barka tone in bele plombe

Rock bi moral biti takšen, kot ga proizvajajo Barka tone in bele plombe – novoglasbeno raziskujoč, hipijsko svobodnjaški, punkersko oster, jazzovsko razgiban, plesen, a duhovit, a smrtno resen; zavedajoč se, a nadgrajujoč svetle trenutke naštetih žanrov in v svojo strukturo in zvočnost subtilno vpletajoč še izkušnje odprtih in eksperimentalnih muzik.

Ob vsem naštetem pa Barka ne tone v tako moderen eklekticizem, temveč meme že slišanega razmontira in zaplombira v material, v katerem sobivata, oh, endemit, svežina in patina – harmonska kot plod prepleta tenorske in baritonske električne kitare. Šüklar kot pribito napenja trampolin za Fona in Ukmarja, ki instinktivno balansirata med unikatno off-popevkarsko podlago in partituro, ki bi se obnesla tudi za solistični inštrument. In še ena ogrožena vrsta – avtorska poezija, napisana solo ali v duetih, ki jo Kavaš odlaja s tenkočutnostjo stoičnega Marsovca.

Seveda je referencialnost benda odvisna od poslušalčeve audiofilske zgodovine, težko pa se kateri ob tem bendu ne bi spomnil na kitarsko črvičenje US Maple ali Captaina Beefhearta in zvočni zid Sonic Youth.

Superskupina Barka tone in bele plombe je super v obeh ozirih – kakovostnem in po svoji sestavi. Člani kvarteta v svojih biografijah beležijo avtorstvo biserov kot so Strahuljarji, Kislo Grozdje, Manul, Radikalni drkarkolizem, Vita-minsko polje, Tovariš Strmoglavljen, Horda grdih, Kraški solisti in projektno sodelovanje s Seijirom Murayamo in Martinom Küchnom ter improvizatorskim plemenom okrog Tomaža Groma. So še grafični oblikovalci, ilustratorji, izdelovalci glasbil, igralci in socialni delavci. Menzi pri koritu je v posebno čast, da je tudi sama prepletena z življenjem in delom superbarke, katere motorji so Menzini programski so-direktorji, tonski mojstri, šankerji, čištilci, vodje delavnic za otroke in še kaj. Nepotizem? Ne, še premalo smo povedali. Sami mimo izvedbe ne bi nikoli.

Erno Barthas

 

Radio Študent, Tolpa bumov, 20. september 2012

Barka tone in bele plombe: Jasna slika črni oblak

Peter Recer

Samozaložba, 2012

Album Jasna slika črni oblak predstavi znane obraze slovenske glasbene scene, ki pa jih zaznamuje samosvoj glasbeni izraz in ki tako ali drugače prispevajo k večplastnosti slovenske glasbene produkcije. Enako samozavestna, zvočno neposredna, obenem pa žanrsko izmuzljiva je tudi tokratna plošča. Rockersko izrazje se napaja s punkersko energijo, obenem pa se križa z raznorodnimi glasbenimi vplivi. Ta nadžanrski zvočni izraz lahko primerjamo tudi z zasedbo Žoambo Žoet Workestrao.

Barka tone in bele plombe je zasedba štirih glasbenikov, ki prihajajo iz dveh različnih zvočnih domačih regij, Prekmurja in Krasa. Tako na kitarah slišimo Martina Ukmarja, sicer kantavtorja, tudi člana zasedbe Kislu Grozdje, poznamo pa ga tudi iz skupine Kraški solisti. Pri njih igra tudi drugi kitarist Andrej Fon. Na plošči Jasna slika črni oblak skupaj tvorita energičen in zvočno razgiban kitarski dvojec. Iz Prekmurja pa prihaja bobnar Peter Šüklar, ki ga poznamo iz benda Manul. Ne nazadnje pa zasedbo sestavlja še Dani Kavaš, dobro desetletje delujoči prekmurski kantavtor, ki s svojim značilnim besednim slogom prispeva k večplastnosti današnje plošče.

Jasna slika črni oblak je debitantska plošča, obenem pa je treba pripomniti, da ni bila posneta v tipičnem studijskem okolju. Njeno snemanje v Menzi pri koritu, kjer je bend tudi vadil, je zabeležilo zvok zasedbe, ki je izredno živ in dinamičen. Tako slišimo tudi nekakšen približek, kot bi ga Barka tone in bele plombe izvedli na odrskih deskah. Če je zvok produkcijsko skoraj koncertno otipljiv, pa je njihova izraznost izmuzljiva in dvoumno igriva. S tem mislimo tako na instrumentalne dele, kjer se pankovska igrivost hitro spreobrne v bolj raziskovalne vode, kot tudi na besedila, ki jih v skoraj pripovedni obliki ponuja Dani Kavaš. Ta s svojo abstraktnostjo poslušalcu ponujajo nenehne asociacije, ki se zdijo humorne, obenem pa ponujajo primerjave s trenutno družbeno klimo. Kot ime skupine, ki morda pravi, da se ubadamo z estetskimi belimi plombami, medtem ko se ladja, na kateri plujemo, potaplja.

Tako imamo na eni strani razgibanost, ki kot rečeno bazira v neki punkovski izraznosti in se nato širi skozi rockovska okolja na različna zvočna obrobja. Obenem pa se ta širok razpon povezuje s subtilnim glasbenim dojemanjem, kjer četverica deluje kot močno povezana izrazna skupina. Njihov široki glasbeni razpon bi ob ne povezovanju na primarni ravni in brez medsebojnega dialoga razpadel in zbledel. V to izrazno moč je vpleten tudi vokal Danija Kavaša, ki se poigrava z raznimi besednimi zvezami. Ob tem pa ima močno vlogo tudi njegova interpretacija. In v podajanju besedil ima posebno moč tudi besedni premor, kot na primer v pesmi Molk v plesišču, kjer pravi, da korakamo partizani po naravi, pojemo in ubijamo, nato pa po premoru pove, da ubijamo čas. Takih zasukov, zvočnih in besedilnih, ki sprožajo pri poslušalcu kratke in slikovite asociacije, je na plošči Jasna slika črni oblak na pretek.

Glasba je najlepša takrat, ko poslušalca usmerja in vodi, a ga nikoli ne pripelje do dokončnega cilja, temveč mu nudi samosvoje gibanje po svoji zvočnosti. Obenem pa močna besedila nudijo neko zgodbo, ki si jo ponovno lahko vsakdo razlaga po svoje. In to izraznost, da ploščo ali pesem poslušamo znova in si jo ponovno interpretiramo, vsebuje tudi Jasna slika črni oblak, ki jo lahko dobimo tudi na medmrežju ali, še bolje, si jo v fizični obliki priskrbimo ob obisku koncerta.