2011

Terapija.net, 15. april 2011

East Rodeo + Barka Tone in bele plombe @ Pekarna, Dvorana Gustaf, Maribor (SLO), 15/04/2011

East Rodeo je bend o kojem sam dosta čitao i čuo, pohvale njihovih albuma i live nastupa su doslovno jednoglasne, ali eto do sada ih nisam imao priliku čuti uživo, jedino par poslušanih stvari na njihovoj Myspace stranici. Koncert u pitanju je bio u dvorani Gustaf, u mariborskoj Pekarni, dan nakon njihova još jednog mariborskog koncerta, ali ovoga puta u Kinu Udarnik.

terapija1

East Rodeo @ Dvorana Gustaf, Maribor (SLO), 15/04/2011   © Saša Huzjak

Na početku jednostavno moram kritizirati početak koncerta koji je dobrano kasnio i umjesto u 21h (što je vrlo dobro vrijeme za početak koncerta i prakticiraju ga mnogi organizatori koncerata) počeo u 22:30. Naravno, takve stvari me ne smetaju kad se radi o bilo kakvim tehničkim problemima, kašnjenju bendova i slično, ali kada sam malo prije 21h provirio u Gustaf, bina je bila složena i oprema oba benda je bila spremna za koncert.

Šteta je da smo se svi koji zbog zanimljivog programa rado zalazimo u Pekarnu već naviknuli objavljeno vrijeme koncerata uzimati sa puno zadrške upravo zbog već poslovičnih kašnjenja. To djeluje vrlo neprofesionalno i često odustajem od Pekarna koncerata koji se dešavaju tijekom tjedna jer na radni dan si rijetko tko može priuštiti koncert koji traje do pola 2 u noći, a ujutro se budiš oko 7, 8.

Koncert je otvorila skupina koja se zove Barka Tone in bele plombe. Prije odlaska na koncert sam pokušao na internetu naći nešto o njima, ali nema ništa osim najava za upravo taj koncert, tako da zaključujem da se radi o friškom projektu. Grupa se sastoji od bubnjeva, dvije gitare i vokala. Zbilja ne znam u koju glazbenu ladicu bih ih smjestio. Glazba se uglavnom temelji na tiho-glasno dinamici dok vokalist ne pjeva već glasno recitira i dere se. Tu mi se sviđalo to što sam ga razumio što govori, a to je rijetkost. Isto tako, vokalist ima vrlo močan i artikuliran glas, što je kul, a riječi pjesama su isto primjer pisanja sa smislom i iz srca, te usprkos “težim temama” tekstova nisam ni u jednom trenutku od benda osjetio pretencioznost ili preseravanje. Jedino što mi u njihovoj glazbi manjka je da nema pjevanja. Pogotovo zato što je struktura pjesama dosta nepredvidljiva i instrumentalni pasaži su im bili zanimljivi i netipični za tu vrstu muzike. Tako da na kraju, kada bi se vokalist odvažio na kojim dijelovima zapjevati, ili da dodaju još jedan vokal, znali bi postati vrlo zanimljiv, netipični bend.

terapija2

Barka Tone in bele plombe @ Dvorana Gustaf, Maribor (SLO), 15/04/2011   © Saša Huzjak

 

Vestnik, 5. maj 2011

Trg Karla Marxa.jpg (5.5.2011)

Mali rijtar, maj 2011

01

02

03

05

06

07

04

Dnevnik 12. september 2011

Zadeva je jasna: vrnite nam dinozavre!

Vir / Avtor:  Katja Utroša
V petek smo se na Novem rocku 3.0 znašli tudi tisti, ki smo bili v osemdesetih še neartikulirani mladiči in ki nam je v devetdesetih rock predstavljal naftalinsko držo staršev. Transgeneracijsko poslušalstvo v avditoriju in debatni krožek v preddverju Križank pa so sicer v prerezu tvorili “fotri in sinovi” v ledercah ali črnih majicah, “all-starke”, supergarji, mladostniki, zvesti tradicionalni punk estetiki, mame v rožnatih majicah in vsaj po videzu sodeč nedoločljiva sredinska publika. Manjkala so le očala s poudarjenimi okvirji – toliko o “pregovorni” hipsterski ozaveščenosti.

Program so suvereno začeli Korošci Zircus, ki z organskim mešanjem tršega rocka z transoidno elektroniko čvrsto in domišljeno interpretirajo urbano plemenskost, ob tem pa nekaj dajo še na koreografijo nastopa. Šepal je le vokal, saj se je, tako kot pri naslednji skupini Aktivna propaganda, izgubil v napeti inštrumentaciji. Aktivni punkerji z Notranjske so z eksplozivnim nastopom sicer brezhibno vzdrževali nastavljeni (hitri) tempo programa. Med skladbami je frontman zasedbe izrazil podporo ekonomsko zlorabljenim in posvetil skladbe, kot je Sabotaža, angleškim “požigalcem” in vsem, ki životarijo na minimalni plači, ter spomnil še na sočasno praznovanje 18. obletnice zasedbe Metelkove in poudarili pomen avtonomnih prostorov za gojenje domače alternative.

Mladeničem so sledili staroborci – ljubljanski Buldogi. Kot komaj šestnajstletni mulci so se kalili na prvem Novem rocku leta 1981, danes pa pravijo, da jih bolj kot “zob časa” najeda “zob čaše”. Obenem je vokalist RV Maček pripomnil, da je upad natalitete očiten in se obregnil ob sicer prijetno, a ne do kraja napolnjeni avditorij Križank. Buldogi so postregli s selekcijo punk reggae skladb z aktualnega albuma Ni lepo in očarali s podmazanimi prehodi med njimi. Zvočno sliko rock “žaganja” so osvežili Kvinton z diatonično harmoniko in kontrabasom, a je pri njihovem nastopu zatajilo ozvočenje. Etno blues “marginalcev gostiln pod trtami” in odlični teksti so s tem izgubili na čistini in ostrini. Nadaljeval je Damir Avdić, za nekatere eden izmed vrhuncev tega večera, z umetniško dovršenima patološkima cinizmom in resnicoljubjem, ki zrcalita zaodrje sodobne družbe brez puščice do izhoda.

Otroci socializma, kres slovenskega postpunka in edina skupina v zgodovini Novega rocka, ki so ji prepovedali komad, gre za skladbo 700 usnjenih torbic, so prav tako navdušili. Le melanholični frontman Brane Bitenc je deloval, kot da mu je nastopati odveč, kar sicer sodi k njegovemu avtorskemu pečatu. Nekoliko se je razvedril le pri zadnjih dveh komadih. Pravilno se je izognil populistiki, kakršno si je kasneje privoščil frontman Niet Borut Marolt z nenehnim šarmiranjem publike, a bi bil ta težko pričakovani nastop antologijskih Otrok vendarle bolj doživet, če bi se v Bitenčevih očeh nasproti njegovi legitimni “antidrži” razcvetela tudi kakšna trobentica več.

Nastop raperja N’Toka je v več pogledih predstavljal presežek večera. Ponudil je povsem sodobno zvočno sliko: nalomljene electro rave inštrumentalne podlage dosežejo same sebe ravno na obsežnem ozvočenju in večjih prizoriščih, kot so Križanke. Razumeli smo vsako besedo angažiranih in progresivnih tekstov, ki so vsebinsko bolj plodni kot brezizhodna blaznenje in posmeh Avdića. N’Toko je primer avtorja, ki zmore oživiti estetske in nravne zapovedi novorockovskih izhodišč ter jih vpeti v sodobnost. Tudi Melodrom so bili neprimerno ozvočeni, a so zopet s svojim šarmom uspešno hipnotizirali publiko. Sledili so Niet, predvideni za glavne zvezde večera, ki so občinstvo sicer razvneli, vendar je njihov nastop spominjal na srednješolski žur, na stereotipne rockovske veselice, ki jih je vsaj za podpisano kritiško oko in uho malce povozil čas.

Do koncerta Niet že neprijetno napolnjene Križanke, saj se v spodnjih vrstah sploh ni dalo udobno premikati, so se po njihovem nastopu izpraznile, kot bi potegnili čep iz lijaka. Ob zasičenosti programa – morda bi šest ali osem skupin povsem zadostovalo – gre očitek tudi moderatorjema večera, ki sta zaslepljena od Niet neustrezno napovedala zadnjega nastopajočega, velikana slovenskega kantavtorstva Danija Kavaša. Ta je v spremstvu dveh kitaristov v znanem, skoraj zoprnem pesniškem slogu odpel venček skladb z albuma Bes?da!, nadaljeval z narodno-zabavnim terorizmom in ob skoraj povsem praznih Križankah elegantno zaključil Novi rock 3.0.

Brez dvoma na nacionalni ravni potrebujemo prireditev, ki bi afirmirala smiselne domače avtorje katere koli usmeritve popularne godbe, saj to tvorno prispeva k ravni in razvoju avtohtone kulture. Prireditev Novi rock je hvaležna naslovnica – že zavoljo tradicije, koncepta in integritete, ki promovira kvaliteto glasbenega izraza in refleksijo družbenega vsakdana, četudi se je Klubski maraton izkazal za dober nasledek. Lepo bi bilo, če bi Novi rock obstal, tudi zaradi privilegija Križank, a brez pregovorne slovenske alter tečnobe in korporativnih sponzorjev ter z ustreznimi pozdravi zgodovini ter podmladku. To mu je letos uspelo, naslednjič bi veljalo razmisliti le o tem, da bi bil festival krajši, a še bolj oster. Obisk pa bi moral biti nujen za vsakogar, ki kaj da na dobro glasbo in lastno razgledanost.

Mladina, september 2011

Mladina 2011