2007

 

25. januar 2007, Delo

01

27. januar 2007, Mladina

02

3. februar 2007, Mladina

03 04

 

11. april 2007, kulturološki časopis Lokolom

Dobra gibanica ni samo iz orehov in maka
Besedilo: Jernej Koren

Hm, da ne bo pomote – vsi, ki bi glede na naslov pričujočega članka morda pričakovali kakšne zgodbice o Kreslinu in njegovi Beltinški bandi ali kaj o ”tipični prekmurski muziki”, vas moram razočarati. Ne glede na to, da Kreslina spoštujem kot sovaščana, muzikanta in borca v glasbeni sferi, ki se mu je uspelo prebiti na vseslovensko rock in kasneje etno ter pop sceno in si ustvariti ime, ki je poznano mladim in starim, pa moj članek vseeno ne bo govoril o njem. Kreslinov Vladek je institucija, ki mu je bilo namenjeno že veliko tiskane, pisane in gledane besede, medtem ko vam jaz želim predstaviti prekmursko ”drugorazredno” glasbeno delovanje, ki je v mainstream medijih malo ali pa nič pokrito.

Se pravi, jasno je, da se je melanholijo, ki te navdahne ob pogledu na brezkončno ravnico, meglice, ki se vijejo vzdolž reke Mure, štorklje, ki jih na pomlad slišiš trkati s kljuni, ko skrbno pripravljajo gnezdo na dimniku župnijskega doma, žitna polja, mlinarje, brodarje kmetovalce, delavce propadajoče fabrike Mura in Cigane, do sedaj znala zelo lepo zapakirati v sentimentalne komade, ki so ustvarjali določeno podobo ”nativnega” Prekmurja, oaze slovenske etno muzike. Aha, pa še gibanica je seveda bila vsepovsod zraven. Vendar pa prekmurska glasba ni zgolj banda cimbalistov, violinistov, kontrabasistov, harmonikarjev ter zbirka podobne folklore, temveč še marsikaj drugega. Res pa je, da je zgoraj omenjena podoba prekmurske glasbe po neki logiki dobila primat v percepciji preostale, nam preko Mure ležeče Slovenije (ali kot bi dejal lokalni komik Jože Činč: ”mačehe Slovenije”).

Tako preidemo k pojmu alternativne prekmurske muzike, ki se je v preteklosti odvijala predvsem v underground sceni, dandanes pa se nekateri bendi že rinejo na površje širše prepoznavnosti. Takoj se pojavi problem – meni z zelo čudnimi vibracijami nasičenim pojem”alternativna glasba” oz. kar celotna ”alter scena”. Kaj naj bi to sploh bilo, oziroma, kaj je bilo, ker se mi zdi, da je pojem alter scene, do katerega smo mi smrkavci nekoč gojili neko spoštovanje v smislu �u, to je pa prava nekomercialna zadeva, ki se ne briga za denar, ki ji ne dišijo velike založbe, itd.� izpuhtel ali bolje, da ga je zob MTV-jevsko-kapitalske(istične) logike tako dobro oglodal in iz njega zgnetel snov za to, kar je danes novi mainstream – malo retro, malo 80′, našpičene kitare, lepi fantki z dekliškimi obrazki, punčke z enookim pogledom (preko drugega čupca!) in obveznim pirsom pod spodnjo ustnico. �Indie, emo� – vse to je zdaj stajliš – seveda, samo da se prodaja. V bistvu je bil vse to po mojem najprej ”indie” stajl. Hm – indie v mainstream, po kateri logiki? Indie; independent = neodvisen; nismo odvisni od nikogar, jea ? Oh, pa še kako. No ja, preveč sem se zadržal pri pojmu alter muzika, ampak s tem sem hotel pokazati, da oznaka alter ne bi ustrezala glasbi, ki jo želim predstaviti. Edino, če izhajamo iz njegovega prvotnega, nekontaminiranega pomena, ki bi bil: alternativa v smislu opozicije dominantnemu, pozicija, ki ponuja še eno – drugačno ”rešitev problema”.

Pa se vrnimo h glasbi. Takšen, drugačen pristop h glasbi je v Prekmurju znalo uporabiti kar nekaj bendov ali samostojnih ustvarjalcev. Ker spremljam ta razvoj nekako od druge polovice devetdesetih prejšnjega tisočletja naprej, bom pisal samo o meni znanih ustvarjalcih v tem obdobju. Seveda se je marsikaj zanimivega dogajalo že prej, a takrat so bili moji interesi bolj usmerjeni v dirjanje gor in dol po vasi, špricanje z vodnimi pištolami ali pa delanje peščenih gradov…

Trenutno so na prekmurski sceni najbolj aktivni bendi Sphericube, Kleemar, ŠKM banda, Kweefpossum, Y, ”botri” Psycho-Path, Dežurni krivci, Bleed on, Stekli psi, kantavtor Dani Kavaš, Soundtrade, Železobeton, Gastrostoma, Vulvathrone, Page one, Vaginal herpes, In-sane in še kaj bi se našlo.

Sphericube obstajajo približno od leta 2000, ko so štirje fantje iz Cankove in okolice združili moči v skupini NEO, ki se je nato preoblikovala v ”okroglo kocko” – Sphericube. Njihovo glasbo bi lahko opredelili kot pretežno instrumentalen melanholični post-rock, ki variira od lepih clean kitar preko plavajoče, atmosferične poti v obvladani noise in nazaj. V svoje komade uspešno vpeljujejo tudi sample, novi basist pa je njihovemu zvoku dodal še nekaj funky elementov. Pohvala gre predvsem njihovi živi koncertni izvedbi, ki še tako ravnodušnega poslušalca ne more pustiti hladnega. Svoje koncertne spretnosti so imeli priložnost predstaviti že na ”Klubskem maratonu radia Študent”, turneji po slovenskih klubih v organizaciji radia Študent, lani so bili zmagovalci Young Gunz Tour-a, v teh dneh pa se ravno zaključuje snemanje njihovega že dolgo pričakovanega prvenca. Bodite pozorni!

Matej Končan, Sobočan, ki se predstavlja pod sinonimom Kleemar je samostojni ustvarjalec IDM ali ”inteligent dance music”, ki v živo nastopa s svojo all-star ekipo ”D�rectalchex” (člani Sphericube, Psycho-path in razpadlih Manul). Je eden redkih, če ne edini slovenski ustvarjalec ”plesne” glasbe z analognimi klaviaturami, sintetizatorji, bas kitaro, bobni, kitaro in za podporo seveda ritem mašino, pa kakšen sampler. Njegov zvok je zato kar se da organski, na koncertih zaigran v živo, a vseeno (ali pa ravno zato) še toliko bolj nabasan z gruvom, ki kar kliče k miganju. Topli zvok Fender Rhodes klaviatur pa lepo zaokroži dobro premišljene aranžmaje komadov. Člani benda med špilom menjavajo instrumente, in si enkrat pomagajo s sintesizerjem, drugič s kitaro, basom ali pa s semplerjem, kar ustvarja še bolj pester živ nastop. Tudi Kleemar se je sočasno s Sphericube, leta 2004, uvrstil na Maraton radia Študent, omembe vreden je vsekakor tudi nastop v radijski oddaji Jureta Longyke ”Izštekani” na valu 202, drugače pa je stalni gost različnih odrov po Sloveniji in tudi v tujini. Njegov repertoar sestavlja tudi nekaj remiksov komadov lokalnih bendov (Psycho-path, Manul).

O Štefan Kovač Marko bandi govori drug članek (preklikaj časopis!), avtor tega članka pa je basist te zasedbe, zato se ograjuje od pisanja o lastnem bendu.

Kweefpossum je svež Murskosoboško-Beltinski bend, sestavljen iz dveh ”starih mačkov” prekmurske scene – Ivor Knafelj (Bivši kitarist zasedbe Pl�g, ki je žgala doomerski post hard-core z dvojnimi bobni, še bivši zasedb Outlaw, Glinasti golobi, pa tudi Odpisani) na bobnih in Janis Salnajs (bivši ‘kleni’ vokal in bas zelo obetavne in močne garaža-post-rock zasedbe Manul) na kitari in vokalu. Zaradi postave jima nekateri pravijo tudi prekmurska White Stripes, njuna glasba pa je vsekakor bolj garažne narave, z brezkompromisno overdrive kitaro in zopet ”klenim” vokalom ter sočnimi bobnarskimi ritmi. Obeležila sta izdajo demo posnetka ”Me feel so possum” pri lokalni založbi God Bless This Mess Records (GBTM), pred kratkim pa sta opravila na kratko turnejo po Češki.

Y (Ipsilon, ki se prebere kot ”Why”), so tudi svež veter na sceni, saj so koncertno aktivni komaj dobro leto. Gre za tri mladce iz Gornje Radgone, katerih glasba variira med progressive-thrash metalom in post rockom, ki pa zaradi odsotnosti vokala usmerja pozornost na zelo dodelane in izvirno izpeljane kitarske, basovske in bobnarske riffe in zadovolji z razgibano dinamiko komadov. Tudi oni so izdali kratko ploščo (EP) pri GBTM.

Psycho-pathe bi lahko imenoval kar ”botre” današnje prekmurske scene, saj so dejansko eden najstarejših prekmurskih alter bendov, ki so še aktivni (letos bi naj izdali novo ploščo), in ki so ustanovitelj naveze ”Prekmurje noise conspiracy” ali PNC, katerega ”zarotniško” delovanje povezuje in predstavlja zanimive prekmurske bende po ostali Sloveniji. Pod okriljem PNC-ja deluje tudi neodvisna založba God Bless This Mess, ki skrbi za snemanje, izdajo cd-jev in organizacijo nastopov mladih bendov. Psycho-path so v bistvu v 13 -ih oziroma 14 -ih letih delovanja postali bolj znani in uveljavljeni v tujini kot pri nas, kar je seveda ena izmed posebnosti slovenske majhnosti. Za vse, ki jih še ne poznate – gre za alter-indie-stoner-rock bend s člani iz različnih krajev Prekmurja, njihova prepoznavna ikona pa je vsekakor karizmatična pevka Mel�e. Pred kratkim sta se jim pridružila nov bobnar in kitarist, tako da se na novi plati obeta malo drugačna glasbena podoba, ki pa se vseeno ne bo preveč oddaljila od njihovega že prepoznavnega zvoka močnih kitar in samozavestnega ženskega vokala ter glasbe, ki je je v slovenski košarici nedvomno premalo. Njim ob bok bi lahko postavili tudi koncertno zelo aktivne rokerje iz Prlekije, Dežurne krivce.

Na splošno gledano iz prekmurske ponudbe rocka štrli ”post-rock” scena (Sphericube, ŠKM banda), garaža, stoner, progressive (Kweefpossum, Psycho-path, Dežurni krivci, Y), posebnež je Kleemar s svojo inteligentno plesno glasbo, pa Soundtrade, ki igrajo funky-jazzy pop, močna je tudi metal scena (Vulvathrone – porno grind metal, isto Vaginal Herpes; Gastrostoma, Page One, ‘reunited’ Železobeton), razvija pa se tudi hip-hop, rap (Bleed on, Stekli psi) in melodični punk (In-sane).

Poseben primer pa je tudi Beltinški kantavtor Dani Kavaš. Dani je s svojim aktivističnim delovanjem začel že okoli sredine 90-ih, s prirejanjem koncertov, izdajanjem fanzinov, ustvarjanjem glasbe, risanjem stripov in slikanjem. Proti koncu 90-ih je začel samostojno (kitara + vokal) koncertirati po Sloveniji in šel pozneje tudi na ”Kros Balkan Tour”, vse do Makedonije. Njegova besedila so zmeraj kritično naperjena proti ustaljenim nepravičnim družbenim odnosom, komade pa odpoje in zaigra s pristnim anarhističnim pristopom, ki je zmeraj radikalen, politično angažiran, s kančkom zdrave ironije. Trenutno je stacioniran v rodnih Beltincih, kjer se še naprej ukvarja z ustvarjanjem glasbe, likovnimi deli, performansi, politiko in vajami za močne roke, saj je po nezgodi izpred dobrega leta pristal na invalidskem vozičku.

K razvoju tako pestre glasbene ponudbe v Prekmurju sta ključno prispevala dva, oziroma trije klubi, ”MIKK” Murska Sobota, ”Ambasada ŠKM Beltinci in ”Grom” Gornja Radgona. ”Mladinski informativni in kulturni klub” iz Sobote deluje od sredine 90-ih in je bil že takoj znan po ponudbi kvalitetne glasbe. Vseskozi je aktivno podpiral razvoj lokalnih mladih skupin z natečaji kot je ”Mali-veliki MIKK-ov oder”, z uvrščanjem mladih skupin ob bok tujim in domačim uveljavljenim gostom – bendi, ki so se ustavili v MIKK-u so prišli tako iz Hrvaške, Madžarske, Poljske, Češke, ZDA, Avstralije, Japonske ipd. – tako da se je z leti tam ustvarila zelo kozmopolitska scena, MIKK pa je s svojim vztrajnim delovanjem pomagal �vzgojiti� segment publike, ki zdaj redno polni njihove nove klubske prostore, ne glede na to, ali je bend, ki igra, znan. Tako je bil Soboški klub več ali manj prostor, kjer so se ob dobri glasbi in druženju ”izobraževali” bodoči glasbeniki večine prej omenjenih bendov.

Kasneje se je delovanju MIKK-a (gre za organizacijo koncertov kot tudi širše družbeno delovanje) pridružil še beltinški klub ”Ambasada Štefana Kovača Marka”. Sprva je bil to le prostor za vaje bendov, nato pa se je z nekaj obnovitvenimi deli usposobil tudi za prirejanje koncertov. Vseeno pa je Ambasada vseskozi delovala v napol legalnem stanju, v stalnem konfliktu z lokalnimi oblastmi in s tem seveda neodvisno od njih in njihove denarne pomoči, kar je tudi glavna razlika v primerjavi z MIKK-om. Zato je kulturna ponudba in organizacija tudi bolj aktivistična in lokalno-kritična, prirejena za bolj nizkoproračunske zadeve, je pa zato ozračje v Ambasadi zelo prijateljsko in domače. Zelo pomemben je v Ambasadi tudi prostor za vaje, ki je in še nudi zatočišče mnogim bendom. Svoj čas je v njem vadilo tudi po 5, 6 bendov, od katerih jih kar nekaj (žal) ne obstaja več.

Grom Gornja Radgona je aktiven predvsem s klubskimi koncerti in aktivističnim delovanjem (protesti ob vojaških prireditvah, ipd.). Je nekako tretji ”pameten” klub, kamor lahko v Prekmurju greš na dober koncert.

Tako, upam da sem s tem člankom uspel prikazati prekmursko podzemno sceno, ki je podzemna samo toliko, kolikor se izogibaš pogledu nanjo. Drugače je vseprisotna, dejavna in živa. Samo opaziti jo je treba. Obstaja poleg folklore in se ne ukvarja preveč z njo, noče je niti  ukiniti, ampak si samo prizadeva priti med ljudi. Morda pa bo – kot sem ugotavljal že ob razmišljanju o pojmu alter scene – ravno ta podzemna scena čez nekaj časa ”nova folklora”.

21. julij 2007, Mladina

05

Dani Kavaš je v tej izjavi povedal, da se Koper smatra kot vrata Balkana in to se lepše sliši kot vrata Jadrana.

23. avgust 2007, Delo

06 07

 

2007, neznani časopis

08 09 10